Instagram story viewer> @potovalnerefleksije> Posts

potovalnerefleksije.si | potovanja

@potovalnerefleksije

1.8K

followers

1750

following

💡Ideje za potovanja in zanimivosti o destinacijah
🌍 Delimo (tvoje) vtise iz potovanj

POSTS STORIES REELS

Ko sva se letos odločili, da bova obiskali Gruzijo, sva vedeli, da naju čakajo neverjetni pohodi in čudoviti razgledi in vse to sva dobili na najbolj znanem večdnevnem trekingu Mestia-Ushguli v regiji Svaneti 😍 Večina pohodnikov treking razdeli na 4 dni, midve pa sva prva dva dneva združili v enega in to je bila super odločitev! 👌 Žal nama je zadnji dan zagodlo vreme, tako, da zadnjega (in na najino srečo) najkrajšega dela poti nisva doživeli. Vseeno se je v dveh dneh nabralo 46 km in 2.440 višincev 😏

Nama osebno je bil najljubši del trekinga prečkanje reke ter uživanje v razgledih na Chkhunderi Pass 😍❤️

#georgia #treking #mestia #adishi #ushguli by @potovalnerefleksije

O Kitajskem zidu… // About the Great wall of China (English in comments 👇)
Kitajski zid je ena tistih stvari, ki jih celo življenje vidiš na fotografijah — potem pa stojiš tam in ugotoviš, da fotografije nikoli ne pokažejo vetra, tišine in občutka majhnosti. Več kot 20.000 kilometrov dolg zid se vije čez hribe Kitajske že stoletja. Gradile so ga različne dinastije. Stopnice so strme, neenakomerne in neusmiljene. Če si pred zidom hodil dva dni po Pekingu, te noge pečejo že na začetku. Po nekaj stopnicah bi se telo ustavilo, glava pa išče izgovore. Ampak ravno tam nekje ugotoviš, da ne premaguješ zidu — ampak sebe.
Kitajski zid je dokaz, da največje stvari niso zgrajene hitro. In da so ravno najbolj strme poti pogosto tiste, ki jih nikoli ne pozabiš. Če bi opisala le z enim stavkom - kamnita kača, ki se vije čez gore in izgine v megli.
#china #greatwallofchina #kitajska #kitajskizid #travelphotography by @potovalnerefleksije

Šrilanka & Maldivi – 14.–20. dan

Po Thoddoo smo se preselili na otok Dhigurah, kjer smo ostali najdlje – kar 5 noči 😊. Dhigurah me je res navdušil: 3 km dolg otok z neskončnimi belimi plažami, kontrastno zeleno palmino “džunglo” po sredini in simpatičnimi uličicami med lokalnimi hišami in guest housi.

Bikini beach se začne tam, kjer se poseljenost otoka konča, in se razteza približno 2 km. Na začetku je več ljudi, dlje ko hodiš, bolj imaš občutek, da si skoraj sam – res nekaj za vsakogar. Na koncu otoka je čudovit sandbank, kamor se splača odpraviti dobro pripravljen: z UV majico, zaščitno kremo in dovolj vode.

Podvodni svet je soliden (čeprav je tudi tu kar nekaj mrtvih koral), a ob dobri vidljivosti še vedno zelo lep. Tukaj sem uresničila svojo dolgoletno željo in naredila potapljaški tečaj – ena najboljših odločitev 😊. Po uvodu v učilnici in prvem potopu v laguni (do 3 m) smo se odpravili na dva potopa na bližnjih koralnih grebenih – prvi do 10 m, drugi do približno 15–17 m.

Občutek pod vodo je težko opisati – tišina, lebdenje in opazovanje neverjetno pisanega morskega sveta. Res nora izkušnja, ki jo želim čim prej ponoviti 😊. Čeprav me sicer globina in temno morje malo strašita, je z jeklenko na hrbtu ta občutek skoraj izginil.

Iz Dhiguraha smo se odpravili tudi na iskanje kitovcev – in imeli smo srečo! Plavali smo kar z dvema 😊. Legendarni Fernando (največji kitovec na Maldivih, dolg približno 9–10 m) se nam sicer ni pokazal, sta pa prišla njegova “manjša” sorodnika, dolga okoli 7 m.

Zaradi zgodnjega leta domov smo zadnjo noč preživeli na Hulhumaleju, kjer pa nas podvodni svet ni navdušil – brez živih koral in skoraj brez rib.

Zaključek: Šrilanko in Maldive toplo priporočamo. Obe destinaciji ponujata res posebna doživetja – in če bo priložnost, bi se z veseljem še vrnili 😊 by @potovalnerefleksije

Šrilanka&Malldivi - 11.-14. dan
Iz Šrilanke smo dopoldne poleteli proti Maldivom – plažnemu raju na zemlji. Prileteli smo »na gong«, saj nas je hitri gliser za Thoddoo že čakal. Tam smo ostali tri nočitve. Izbrala sem ga zaradi velikosti in raznolikosti, saj je največji maldivski poljedelski otok.
Na Maldivih sem že bila v resortu, tokrat pa smo izbrali 2 lokalna otoka, ker se mi zdi to bolj pristna izkušnja.
So Maldivi res raj na zemlji? Za nekatere ja, za druge ne – vse je odvisno od pričakovanj. Resorti so povsem druga zgodba kot lokalni otoki. Ti so bolj poseljeni in pogosto napol gradbišče, saj od leta 2009 še vedno intenzivno gradijo guest housee. Tudi smeti je več in jih pogosto kurijo, kar lahko povzroča neprijeten vonj, saj jih ne uspejo vseh odvažati. Thoddoo ima to dobro urejeno na ločenem delu otoka, zato ni motečih smeti, niti neprijetnih vonjav.
Ker so Maldivi muslimanska država, veljajo pravila oblačenja – v bikiniju se lahko kopamo le na bikini beaches, ki so od otoka do otoka različno velike, ponekod tudi precej polne.
Na Thoddoo sta dve – Sunset in Sunrise. Sunrise je manjša in naj bi bila manj zanimiva za podvodni svet, a mi smo tam videli tiger fish, napihovalko, moreno in veliko pisanih rib. Na Sunset beach pa je večji koralni greben z želvami, s katerimi smo tudi kar veliko plavali🙂. Takoj plaža je dolga, a precej polna, kar nekoliko odvzame tisti “sanjski” občutek Maldivov. Tudi korale ob plaži so zaradi tacanja turistov večinoma poškodovane, zato je tam manj življenja.
Velika prednost lokalnih otokov pa je vpogled v resnično življenje domačinov – šolstvo, zdravstvo, povezave med otoki … Osnovno šolo (8 let + 2 leti nižje poklicne) lahko obiskujejo na domačem otoku, za srednjo šolo (2 leti) pa morajo drugam. Študij je možen le v Maléju, veliko mladih pa odhaja v tujino.
Iz Thoddooja smo šli tudi na izlet plavanja z mantami in morskimi psi sesači. Nismo pričakovali zasebne izkušnje, zato nas gneča ni motila – pod vodo vidiš le čudovit morski svet.
Pika in Jaka sta nas presenetila, saj sta brez zadržkov snorkljala z mantami v globinah in med morskimi psi v plitvejši vodi, a vseeno med kar velikimi morskimi bitji😃 – res nepozabna izkušnja. by @potovalnerefleksije

Šrilanka & Maldivi - 8. - 11. dan
Iz hladnejše Elle smo se začeli spuščati proti jugu države. Naša končna destinacija je bila Tissamaharama, ki je odlično izhodišče za safarije v nacionalnem parku Yala. Na poti do Tisse, kot je njeno skrajšano ime, smo se ustavili pri čudovitih slapovih Diyaluma Falls. Povzpeli smo se čisto na vrh in se nato kopali v naravnih bazenčkih na štirih različnih višinah. Čudovita narava, razigrano kopanje in skakanje otrok ter hoja za razmiganje dopustniškega telesa so nam lepo popestrili dan 😊.

Po postankih na odprtih kuhinjah ob tržnicah za sveže sadje in na nekaj razglednih točkah smo prispeli v Tisso. Mesto se nam ni zdelo nič posebnega, hotel pa je bil odličen, kar nam je še posebej ustrezalo, saj smo se lahko dobro spočili pred celodnevnim safarijem v Yali, ki nas je čakal naslednji dan.

Spet smo imeli cilj – videti leoparda. Od Yale sicer nismo pričakovali veliko, saj so nam vsi govorili, da je park zelo obiskan, poln safari džipov in turistov. Na srečo pa smo spet imeli drugačno izkušnjo 😊.

Že ko sta nam Manoj in safari voznik urejala karte, so nas pozdravile opice, ki so mi bile od vseh do zdaj videnih najbolj zanimive. Kot da bi gledala ljudi 😊. Njihovo obnašanje med seboj – sedenje, komunikacija, počivanje … Opice so bile čopasti sivi langurji. Ta lokalna vrsta je na Šrilanki sicer pogosta, vendar se njena populacija žal močno zmanjšuje.

Kmalu po začetku safarija smo spet doživeli osebni nastop pava, videli kar nekaj slonov, nato pa smo bili deležni še prav posebnega srečanja z leopardom. Malo pred nami je prečkal cesto, ko smo se ustavili, pa se je le nekaj metrov od našega vozila ulegel na tla, se premetaval in cartal po pesku kot prava mucika 😊. Bili smo edini avto, ki ga je opazoval, in njegovo sproščeno obnašanje nas je res razveselilo. Po nekaj minutah se je pripeljal še en avto, leopard pa se je poslovil in odšel naprej v grmovje. Tako da hvala temu muceku za čudovito srečanje 😊.

Na kosilo smo se ustavili na plaži, kjer je urejeno območje za postanke, saj v nacionalnem parku Yala med 12.00 in 14.00 ni dovoljeno imeti prižganega motorja, da je v parku popoln mir.
*nadaljevanje v komentarju by @potovalnerefleksije

Šrilanka & Maldivi - 5.- 6. dan

Iz Sigiriye smo se podali proti Kandyju, nekdanji kraljevski prestolnici Šrilanke, ki leži ob slikovitem jezeru in je znana po Svetem templju Budovega zoba ter prijetnem vzdušju v objemu zelenih hribov.
Na poti smo se ustavili v ajurvedskem vrtu, kjer so nam predstavili začimbe in zelišča – od rastline do končne uporabe. Vsak od nas je bil deležen masaže z izbranimi olji, nato pa smo se v njihovi trgovini oziroma “lekarni” dobro založili z ajurvedskimi “zdravili”.
Tik pred Kandyjem smo obiskali še čudovit hindujski tempelj, kjer so se ravno pripravljali na veliki festival v mestu. Videli smo štiri ogromne, bogato okrašene vozove, ki jih med procesijo vlečejo ljudje. Na njih so bile podobe hindujskih božanstev, ob njih pa so sedeli tudi svečeniki, podobno kot pri nas duhovniki pri cerkvenih procesijah. Vozovi so bili pisani in polni živalskih figuric, ki so jih domačini izdelovali prav v času našega obiska.
Ko smo prispeli v Kandy, nas je pričakala ogromna gneča na cesti, a se je naš Manoj, ki živi v Kandyju, odlično znašel in nas hitro pripeljal do res odličnega kosila. Jedli smo v odprti kuhinji, kjer vidiš, kaj kuhajo, in si preprosto izbereš, kar ti paše. Posebnost teh kuhinj je, da tam kuhajo domačinke, ki si tako nekaj zaslužijo – hrana pa je čisto domača in neverjetno okusna. Sprva so bile te kuhinje namenjene predvsem domačinom, danes pa so vse bolj priljubljene tudi med turisti. Za celotno kosilo s svežimi sadnimi sokovi smo za 8 ljudi plačali manj kot 10 € – noro!
Po kosilu smo si ogledali mesto, ki je s svojim jezerom in prijetnimi ulicami res prav prisrčno 🙂. Dan smo zaključili z ogledom tradicionalnih šrilanških plesov in pihalcev ognja, ki so poskrbeli za pravo doživetje.
Za piko na i nas je Manoj povabil še k sebi domov, k njemu in njegovi slovenski ženi Vesni, na izjemno okusno večerjo. Njegov sin Izak ter Pika in Jaka so se lepo poigrali, mi pa smo ob večerji poklepetali o življenju na Šrilanki. Polni vtisov smo se nato odpravili spat v hotel s čudovitim razgledom na celoten Kandy. by @potovalnerefleksije

Iz Wilpattuja smo se polni vtisov odpravili naprej proti Sigiriyi. Ustavili smo se na ogledu lokalne vasice – in že začetek je bil poseben, saj so nas pobrali kar s traktorjem (z volovsko vprego se nismo želeli peljati 😄). Nato smo se prestavili na čoln, odpluli na drugo stran jezera in pristali v majhni vasici, kjer so nas pričakali nasmejani domačini.

V njihovi skromni kuhinji, polni zelišč in glinenih posod, smo imeli kuharski tečaj najbolj znanih šrilanških jedi. Začeli smo z ribanjem kokosa, nadaljevali s kuhanjem in zaključili z res odličnim kosilom. Otroka sta se poigrala z domačini, mi pa smo se malo spočili v senci, preden smo se počasi poslovili od vasice.

Na poti do hotela smo ob glavni cesti srečali še slone in si vzeli čas za občudovanje teh spoštovanja vrednih velikanov. Po prihodu v hotel pa je bilo največje veselje – spet skočiti v bazen 😊

Sigiriya je del slavnega kulturnega trikotnika Šrilanke in je znana po ikonični Levji skali – mogočni skalni palači kralja Kassape s freskami in Zrcalnim zidom. Mi se na Levjo skalo nismo povzpeli, ampak smo se zjutraj odpravili na Pidurangalo. Od tam se odpre eden najlepših razgledov na Sigiriyo – Levja skala se pokaže v vsej svoji veličini, obdana z zelenjem džungle. To je tisti “wow” pogled, ki pove več kot tisoč besed. Res je, da smo na poti malo grizli kolena in trpeli v vročini ter visoki vlažnosti, ampak se je vsak korak izplačal.

Po jutranjem podvigu smo si ogledali še Dambullo in tamkajšnji tempelj – čudovito! Manoj nas je peljal še na največjo tržnico s sadjem in zelenjavo na Šrilanki. Koliko različnih vrst domače zelenjave in sadja na enem mestu – noro dobro za videti! Tja pride zelenjava z vse Šrilanke (na odkup jo pripeljejo tudi posamezniki), od tam pa se razpošlje po tržnicah in trgovinah po vsej državi.

Popoldne smo si privoščili še ajurvedski tretma – masažo celega telesa z oljem, shirodharo (tretma, kjer toplo olje počasi teče čez “tretje oko” – totalen reset za glavo) in zeliščno parno savno. Celotna Šrilanka je znana po ajurvedi, ki bi se je po mojem morali vsi malo bolj oprijeti.Povprečna življenjska doba je na Šrilanki podobna naši, a z občutno manj obiski zdravnikov in manj zdravil by @potovalnerefleksije

Šrilanka & Maldivi - 1.-3. dan

Naše potovanje smo začeli v Benetkah, od koder smo poleteli v Istanbul in po krajšem prestopu nadaljevali pot proti Šrilanki. Pristali smo na letališču Bandaranaike v Negombu (do tega dneva sem bila prepričana, da je letališče v Colombu ), kjer nas je pričakal Manoj – s šopom svežih, sladkih banan.

Po približno pol ure vožnje smo se ustavili ob čudovitem hinduističnem templju na eni strani ceste in pravem palmovem “gozdu” na drugi. Tropski zrak, barve in vonji so nas takoj posrkali v šrilanško vzdušje.

Kot naročeno se je mimo pripeljal pojoči tuktuk – potujoča pekarna. Seveda smo se ustavili in poskusili prve šrilanške ribje štručke. Bile so naravnost odlične. Takrat smo vedeli, da bomo tukaj jedli zelo, zelo dobro.

Naša končna destinacija prvega dne je bil Wilpattu narodni park. Rezervirali smo hotel blizu vhoda (Thimbiri Weva Resort), saj nas je naslednje jutro čakal celodnevni safari. Ampak po 30 urah potovanja pa res ne moremo biti utrujeni, kajne? Po večerji v majhni obcestni restavraciji, kjer so nam pripravili popolne hopperse – v skodelico zapečeno palačinko, ki je lahko prazna, z jajcem ali sladka s kokosovim mlekom – smo večer zaključili v hotelskem bazenu. Plavanje ob zvokih šrilanških nočnih živali ima prav poseben čar, sploh prvi večer, ko je vse še novo.

Naslednje jutro nas je zgodaj pobral voznik s safari jeepom. Naša misija je bila jasna – najti leoparda. Pot do njega pa je bila že sama po sebi doživetje. Videli smo ogromno pisanih ptic, stotine srn in srnjakov, legvane in uživali v dvorjenju pava, ki nam je pripravil pravi plesni spektakel. Opazili smo celo delček kože leoparda, ki je spal v grmovju, a smo se soglasno odločili, da to ne šteje – ker nismo videli njegove glave. Na koncu smo imeli nekaj sreče. Leopard se je počasi sprehodil po travniku, nato skočil na drevo in tam zaspal. To je bilo dovolj. Misija uspešna. Po vrnitvi v hotel je sledila glavna otroška atrakcija – kopanje v bazenu.

Wilpattu je doživetje, ki je precej odvisno od tvojih preteklih safari izkušenj. Ker smo bili pred tem že v Keniji, se nam je tukaj zdelo nekoliko manj živali in precej več vožnje po razgibanih poteh. by @potovalnerefleksije

Imaš podaljšan vikend in razmišljaš kam pobegniti? Predlagam Madrid ❤️

Mesto ima res posebno energijo! Ljudje so sproščeni, glasni, prijazni in ves čas imaš občutek, da se nekaj dogaja. Vse je živo, pa vseeno nikamor ne hitijo, kar bi se morali tudi mi naučiti 😏 Po mestu se je zelo enostavno premikati z metrojem, tako da sva brez težav raziskovali različne konce mesta.

Ogledali sva si kraljevo palačo, obiskali muzej moderne umetnosti, se brez načrta sprehajali po ulicah, se vozili s čolnom sredi parka po jezeru, poskusili bocadillo de calamares, okušali vermut, sedeli na glavnem trgu in se basali s churrosi 🫢

Madrid je topel, pristen in ravno prav kaotičen. Popoln za kratek mestni oddih, kjer je vse na enem mestu. Z veseljem se še kdaj vrneva 🥰

Več podrobnosti najdeš v mojih story-jih

#madrid #spain #traveler #dopust by @potovalnerefleksije

3. dan - Rovaniemi
Komaj smo čakali, da pridemo do haskijev, jih pocartamo in da nas zapeljejo en krog 🙂. Ko smo prišli tja, smo videli, da nas oni se bolj komaj čakajo 😅. Ko jih vprežejo je to tako navdušenje, cviljenje, lajanje, ker komaj čakajo, da lahko zaštartajo 😀. Najprej smo šli en krog z njimi v Bearhill husky v SCV, nepozabno doživetje, res nekaj posebnega. Potem smo se pogreli s čajem ob njihovem ognju in šli do sosednje psarne Husky park, kjer smo šli na meet and greet in se nacartali (mi in oni 🙂). Oboje bi lahko doživeli v Husky park, vendar niso več imeli proste vleke. Rezervirala sem 14 dni prej in je bilo že vse zasedeno, tako da smo kombinirali. Tudi kombinacija je bila super, saj imajo različne kužke. V Bearhill husky imajo mešance med sibirskimi huskiji, aljaškimi huskiji in ovčarji - so veliko bolj suhceni, manj kosmati in bolj hitri - spat jih morajo odpeljati na toplo. V Husky park pa imajo izključno puhaste sibirske huskije. Ki so najbolj srečni, da so lahko skos na snegu in minusu 🙂. Po cartanju smo si spet spekli malico in marshmellowe na odprtih ognjih, nato pa smo šli na najbolj pričakovanj dogodek otrok - srečanje tapravega božička v Santa parku 🎅!! Res vrhunski park za otroke, 50 metrov pod zemljo, kao Božičkova jama. Notri te najprej pričaka Božičkova sortirnica pošte, vrhunsko narejeno, zelo lepo. Potem prestopiš arktični krog pod zemljo in prideš do naslednjih aktivnosti - šola za škratke iz katere smo vsi diplomirali, izdelovanje svojih škratekov, krašenje medenjakov v Gingerbread Bakery, akrobatski škratovski nastopi, pravljični vlak in glavna atrakcija -Božiček! Lahko ga srečaš na več koncih, mi smo se odločili obiskat samo tega v Santa Parku. Odločitev je bila top, ni hilo gužve, vsaka družina ima zaseben čas z njim, pogovarja se z otroki (škratku lahko pred vstopom daš listek s ključnimi podatki) in zelo je lep ❤️🎅. Pač TA PRAVI BOŽIČEK ❤️🎅. Pika in Jaka sta bila brez besed, totalno navdušena in ponosna, da sta ga spoznala 🙂. Na koncu smo šli še en krog po pravljični SCV, se malo podričkali in naužili snega, saj ne vemo kdaj ga bomo spet videli 😀. Naslednji dan smo šli domov. Bilo je kratko a ZELO sladko 😀❤️🎅. by @potovalnerefleksije

2. Dan - Rovaniemi

Dan smo pričeli s sprehajanjem jelenčkov v Santa's pets - najboljša izkušnja na celem potovanju! Za sprehod smo se odločili zato, ker se nam pač ne zdi prav, da nas jelenčki vlečejo naokoli, niso zato na tem svetu. Severnih jelenov je 200.000 na Laponskem, ljudi pa 180.000. Vsi severni jeleni so v lastni od nekoga, tudi vsi divji. Lov na njih je strogo prepovedan, 1x na leto jih vse zberejo v velike ograde po Laponskem, da jih pregledajo veterinarji. V Santa's pets imajo večinoma rešenčke sirote ali druge, ki v naravi ne bi preživeli. Tiste, ki pa imajo v naravi možnost preživetja, jih spomladi spustijo v divjino, na zimo pa spet pridejo v Santa's pets, v all inclusive hotel, saj v naravi ni dovolj hrane in se mogoče kateri ne bi zboril čez zimo. Zelo lepo delajo z njimi.
Poleg jelenčkov so v Santa's pets še druge živali - oslički, koze, ovce, zajci, kure, ki jih lahko pocartaš, imajo pa tudi nekaj igral in prog za dričkanje. Zelo dobri so tudi šotori, v katerih je zakurjen ogenj in si lahko spečeš tipične finske prigrizke - klobase in marshmellowe.
Po tej čudoviti izkušnji, ki je res "must do" za Santa Claus Village v Rovaniemiju, smo šli v Snowman world - zabaviščni park iz snega in ledu. Bilo je super, čudovite skulpture, ledeni labirint, snežno ledeni bar, proge za dričkanje in spuščanje s snežnimi tubami, drsanje in za povrh še disko s snežaki za otroke in glasbo iz 80-ih in 90-ih za starše 😁. Vse to pod nebom norih barv 😍.
Dan smo zaključili s sprehodom po Božični vasi, obiskom uradne Božičkove pošte, od koder smo poslali nekaj kartic in skokom čez arktični krog ❤️. Oz. čisto zares smo ga zaključili, ko smo se po večerji še vsi (tudi najmanjša 5- letnika) odpravili v sauno in nato nagi valjat po snegu - čisto finski stil (pač jezera nismo imeli zraven 😁). Vrhunski dan, ki bo za vedno ostal v naših spominih ❤️🥰.
#rovaniemi #santaclausvillage #santaspets #snowmanworld by @potovalnerefleksije

Our Lapland adventure ❤️🎅🤶❄️☃️

1. dan

Leteli smo direktno iz Münchna (druga letališča so imela prestope, pa smo se raje kakšno urco dlje peljali).
Po dobrih 3 urah leta smo pristali v Rovaniemiju, se sli v hotel problečt in skočili v kombi, ki nas je prišel iskat ter se podali na iskanje aurore. Z vremenom nismo imeli pretirane sreče, malo nam je pa vseeno posvetilo zeleno 🙂. Vseeno pa je bila vrhunska izkušnja - pri -23° je zelo pasal ogenj in tipičen finski žar - klobase, Karelian pasty in manchmallowi 💚❤️ by @potovalnerefleksije